Bolezen ali nesreča lahko vsakomur med nami čez noč postavi življenje na glavo. Včasih so posledice dolgotrajne, poškoda hrbtenice nas lahko, na primer, do konca življenja priklene na invalidski voziček.
Toda omejena mobilnost še ne pomeni konca sveta. Z ustrezno terapijo in pozitivnim pristopom je mogoče ohraniti večino tistega, kar življenje dela lepo. Še več, na številnih področjih se nam pogosto prav nepričakovano odprejo nova obzorja in marsikatera težava se lahko spremeni v presenetljivo priložnost.
Terapevtske vrednosti plesa so znane že od nekdaj in nobenega razloga ni, da jih ne bi izkoristile tudi gibalno ovirane osebe, na primer ljudje na invalidskih vozičkih. Vsak, ki je doživel resno poškodbo, se dobro zaveda pomena telesne aktivnosti.
S primernimi vajami ohranjamo in izboljšujemo vitalne funkcije, fizični napor pa žal pomeni tudi določeno breme. Na srečo je ples ena najzabavnejših oblik telovadbe z daljnosežnimi koristmi za telo in duha.
Gib nam lahko pomaga izraziti tisto, kar nam je sicer tezko povedati z besedami, a tudi za tiste, ki so z besedami sicer vešči, pomeni vedno dobrodošlo nadgradnjo možnosti izražanja.
Z domiselno koreografijo se invalidski voziček iz transportnega orodja prelevi v izvien odrski rekvizit. Na odru zaživi nov svet, kjer so pravila drugačna, svet čarovnije, ki nam daje zadovoljstvo, ki si ga sicer človek brez plesnega znanja, neodvisno od tega ali je gibalno oviran ali povsem zdrav, težko prestavlja.
Ples na vozičkih dokazano zmanjšuje stres in izboljšuje splošno razpoloženje, povečuje vzdržljivost, krepi mišice in izboljšuje občutek za ravnotežje. S potenjem se iz telesa izločajo toksini, smeh ob druženju pa dviguje raven pozitivnih hormonov, takoimenovanih hormonov sreče. Ples je vedno, tudi za paraplegike, priložnost za igro, ponovno obujanje notranjega otroka in gradnjo samozavesti.
Na področju plesa za paraplegike so največ naredili Američani, a je danes razširjen že v več kot 40 državah. Organiziran je na različnih ravneh, tako na družabni in umetniški, kot na tekmovalni in verjetno je le še vprašanje časa, kdaj bo postal tudi paraolimpijski šport. Možnosti plesa je več: posamezno, linijsko, v paru in kombinirano (v tem primeru v paru s plesalcem ali plesalko v vozičku pleše plesalec ali plesalka, ki ni gibalno oviran, oziroma ovirana).
Plesalci Zebre Moje plesne šole so pri nas opravili pionirsko delo, ki je potekalo podobno kot drugje, najprej predvsem kot oblika dodatne terapije, a imajo danes za seboj tudi že več uspešnih predstav, s katerimi so gostovali po vsej Sloveniji. Njihovo delo uspešno nadaljujemo tudi v Moji plesni šoli.
Se nam boste pridružili?
Za največja promotorja plesa na invalidskih vozičkih v tem trenutku gotovo veljata Klemen in Barbara, ki sta zablestela v oddaji Slovenija ima talent 2014, se kot prva s pomočjo takoimenovanega zlatega gumba uvrstila v polfinale in ju lahko gotovo pričakujemo tudi med finalisti te priljubljene oddaje.
Kdo pravzaprav sta talenta, ki sta tako navdušila s svojo izvirnostjo in izraznostjo?
Barbara Šamperl je doma iz okolice Ptuja. Rodila se je s cerebralno paralizo in ni mogla nikoli hoditi, a se je kljub temu navdušila nad plesom in se najprej prek bivšega ZUIM (Zabod za usposabljanje invalidne mladine), danes CIRIUS (Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje) v Kamniku naučila četvorke, nato pa se prek Društva študentov invalidov Slovenije lotila plesa v vozičku.
Njen prvi učitelj je bil znani koreograf in plesalec Miha Krušič, ki je z njo sodeloval v nekaj predstavah študentov invalidov, vendar sprva na električnem vozičku, kjer je, kot sama pravi ‘nekaj manjkalo’. Za tem jo je začela učiti Petra Škofic Damjan, ki jo je tudi uvedla v svet tekmovanj in predlagala zamenjavo vozička s klasičnim (prilagojenim za tekmovanja). Približno takrat je bilo tudi ustanovljeno društvo Zebra. Da bi bilo vse na pravem mestu, je bilo vendarle treba še nekaj – ali nekoga. To je bil Klemen, ki ji ga je prav tako predstavila Petra.
Klemen Pirman je doma s Škofljice. S tekmovalnim plesom se je ukvarjal od mladih nog, a je moral zaradi poškodbe že pri 14 letih prekiniti kariero. Čeprav se dobro znajde na številnih področjih, vsaj tisti, ki ga osebno poznajo, lahko potrdijo, da je odličen mehanik in mojster žara, se plesu ni želel povsem odreči.
Ko se je poskušal vrniti, je v paru zaplesal prav s Petro, s katero sta se srečala tudi pri poučevanju otrok. Da ga je spoznala z Barbaro, je bil logičen korak. Že s prvimi nastopi sta dosegla lepe rezultate in letos na primer zmagala na mednarodnem tekmovanju na Nizozemskem. Trenirata trikrat tedensko, že nekaj časa pod okriljem plesnega učitelja in sodnika Andreja Novotnyja, pa tudi sama vodita plesne delavnice plesa na vozičkih v različnih slovenskih krajih, kjer se zbere tudi več kot ducat parov.
Poglejte tudi:
http://www.7dni.com/v1/default.asp?kaj=2&id=6010096
http://www.pkzebra.si/o-nas/kdo-smo/
http://www.delo.si/druzba/panorama/drsajoci-koraki-in-vrteca-se-kolesa.html
http://govori.se/intervju/nina-wabra-jakic-ples-na-vozicku-mi-je-krasen-duhovni-terapevt/
