West Coast Swing je vse bolj priljubljen ples, ki smo ga lahko spznali pod različnimi imeni: prefinjeni swing, Western swing, California swing ali kar WCS. Je počasnejši od klasičnega swinga in ga odlikuje možnost plesa na izjemno raznovrstno glasbo, plešamo ga lahko na skoraj vso glasbo v štiri četrtinskem taktu.
Ob besedi swing sicer običajno najprej pomislimo na ogromne orkestre in gala dvorane, toda West Coast Swing črpa navdih predvsem iz prenapolnjenih, pogosto tudi zakajenih lokalov, v katerih so si množice dajale duška v času druge svetovne vojne. Za očeta West Coast Swinga velja legendarni Dean Collins, ki ga lahko vidimo s soplesalko Jewell McGowan tudi v spodnjem odlomku iz filma Zdravo, sosed iz leta 1942.
Posnetek je sicer slabe kakovosti, vendar vseeno lepo prikaže osnovne elemente tega plesa, ko je bil še v povojih in so ga še označevali tako za Jitterbug kot rokenrol. Ples je tekoč, duhovit, drža odprta, tako plesalec kot plesalka sta zelo aktivna, osnovne figure so le izhodišče za improvizacijo. Veliko elementov je prevzetih iz drugih plesov, na primer iz salse ali tanga, očitne prostorska stiska, vidna tudi na posnetku, pa je zakrivila tudi eno osnovnih pravil plesanja West Coast Swinga, to je takoimenovano plesanje po slotu.
Slot (iz angleške besede za režo, na primer režo v juke-boxu) je namišljena črta, dolga kakih osem korakov, po kateri se gibljeta plesalec in plesalka, kar seveda omejuje njuno gibnje, a daje možnost plesa večjemu številu parov, a tudi spodbuja ustvarjalnost, ki je za ta plesa še posebej zaželjena. Film je nedvomno krepko prispeval k priljubljenosti te danes najbolj razširjene vrste swinga in v povezavi s filmom je na voljo več razlag o nastanku slotov.
Ena, v kateri je gotovo nekaj resnice, je vsekakor dejstvo, da so želeli filmarji publiki prikazati obraze plesalcev, kar pri klasičnem gibanju, kjer je vedno kdo obrnjen s hrbtom proti kameri, ni izvedljivo. Drugi razlog naj bi bila težava z lovljenjem plesnih parov v zorni kot kamere, vendar to gotovo ne drži, saj so bile širokokotne leče na voljo že vsaj dve desetletji prej.
Celotne resnice najbrž ne bomo nikoli vedeli, a to naj bo še dodatna vzpodbuda k raziskovanju West Coast Swinga, se lahko pleše počasi in elegantno, hitro in divje, na voljo je seveda nešteto možnosti vmes. Čeprav je tri do štiri ure je dovolj za učenje osnov, začetnikom običajno dela največ težav netipična povezava ritma v glasbi s koraki. Ker ritmični vzorec ni stalen, je verjetno najpomembneje poskusiti ujeti duha plesa in se po učenju osnovnih figur, ki so sestavljene iz šestih in osmih (pa tudi desetih in dvanajstih korakov) prepustiti enemu najsvobodnejših plesov sploh.
