Ples je že od nekdaj univerzalno izrazno sredstvo, a le redko kateri se lahko meri s čutnostjo in izzivalnostjo tanga. Čeprav tango izvira iz Argentine in ga še vedno najbolj cenijo v Buenos Airesu, lahko njegove korenine najdemo v angleških podeželskih plesih v 17. stoletju, ki so se prek Francije in nato Španije preselili na Kubo.
Kako argentinski je argentinski tango?
Številni prišleki iz Evrope in Afrike so s Kube v Buenos Aiires končno pripeljali močno predelan ples po imenu Habanera. Za svojega so ga najprej vzeli mornarji in dame sumljivega slovesa. To je bil mračen in opolzek ples, rezerviran za podzemlje, je kmalu pritegnil tudi boeme.
Uspešni literat in playboy Ricardo Guiraldes je v začetku 20. stoletja odpotoval v Evropo, kjer je napisal pesem z naslovom Tango in jo tudi s plesnim nastopom predstavil pariški visoki družbi. Gledalci so bili navdušeni, ko pa so bogataši v Argentini slišali, da je tango priljubljen v Evropi, so se zanj navdušili še sami.
Še več je za priljubljenost tanga naredila Hollywood, ko je z Rudolfom Valentinom, napravljenim v gavča in z vrtnico med zobmi predstavil tango in ustvaril stereotip, ki je sicer povsem skregan z dejstvi (gavči tanga niso nikdar plesali), a predstavil argentinski ples vsemu svetu.
Seveda se je ples ves čas še spreminjal, pomembno vlogo v glasbi je, na primer, dobil bandoneon, harmoniki podoben instrument nemškega izvora, ki so ga sprva uporabljali le v cerkvah, ki nisoimele dovolj denarja za orgle. Carlos Gardel in Astor Piazzola sta vsak po svoje postavila nove standarde, prvi z glasom in drugi z glasbo v nenehno razvijajočem se tangu, ki ga danes lahko razdelimo na vsaj deset podzvrsti.
Tango za vedno
Podobno kot salsa, je tango nenehno sprejemal in svojih potrebam prilagajal elemente drugih plesov. Za svojega so vzeli tako v Angoli, kot na Finskem, tako v salonih visoke družbe, kot v najbolj zakotnih uličicah. Za potrebe nastopov so korake obogatili teatralni gibi pasodobla in akrobatski dvigi. Borci za pravice istospolno usmerjenih so v tangu našli priložnost, da dokažejo, kako je mogoče tradicionalne vloge z moškim, ki vodi in žensko, ki sledi, zamenjati s poljubnimi kombinacijami.
Tudi glasba za tango se še vedno razvija. Ljubitelji klasike so jo obogatili s flavto in violino, madi z električnimi kitarami in sintetizatorji, eksperimentalni glasbeniki so v tangu našli kopico elementov, ki jih je mogoče razstaviti in iz njih sestavljati vedno nove kompozicije …
Če bi radi podoživeli zgodovino z vso strastjo in hkrati ustvarili nekaj navdušujoče novega, je tečaj argentinskega tanga vsekakor prava izbira.
